Tragedija skupnega

O fenomenu imenovanem Tragedija skupnega, smo 26. junija 2019 poslušali Filipa Remškarja iz podjetja Smart Com. 

Posamezniki, ki delujejo za lastno korist, so nagnjeni k prekomernemu izkoriščanju skupnih virov, s tem ko želijo dobiti čim večji delež razpoložljivih sredstev in pri tem tekmujejo z ostalimi.

Filip Remškar, direktor podjetja Smart Com se nam je zaradi službene poti tokrat pridružil preko Skyp-a.

Predavatelj Filip Remškar je solastnik in eden od direktorjev podjetja Smart Com, ki ga je z vizijo postati vodilni graditelj telekomunikacijske in informacijske infrastrukture leta 1990 ustanovil njegov oče. Danes je Smart Com družinsko podjetje, ki se ponaša z 28-letno tradicijo na področju digitalne transformacije sodobnih podjetij, med katerimi so najuglednejša slovenska proizvodna in storitvena podjetja ter institucije.

Tragedija skupnega je dilema, ki izhaja iz situacije v kateri več posameznikov, ki delujejo neodvisno in v skladu z lastnim interesom, izčrpa skupen omejen vir, čeprav je jasno, da to ni v nikogaršnjem dolgoročnem interesu.

Predstavljajmo si, da je družba v kateri sobivamo mala vasica, katere prebivalci živijo na podlagi zgolj enega vira preživetja – malega ribnika v katerem lovijo ribe. Seveda je v tem ribniku omejeno število rib – omejen vir. Recimo, da v tem ribniku vsak dan ribarijo štirje vaški ribiči iz štirih družin vasice. V ribniku je ducat rib, vsako noč pa en par rib reproducira eno novo ribo. Za lažjo predstavo modela predpostavimo, da nova ribica takoj ob nastanku postane enako velika ostalim in če zanemarimo spolno strukturo ujetih rib, se vprašajmo, koliko rib na dan lahko en ribič ujame, da bi se ohranila enaka kontinuiteta reprodukcije rib v ribniku, tj. ohranil vir? Eno. Vsak ribič sme ujeti samo eno ribo. Matematika je preprosta: če vsak ribič odnese po eno ribo, pomeni, da v ribniku ostane osem rib, ki bodo čez noč doprinesle dodatne štiri, kar pomeni, da imamo naslednji dan v ribniku spet polno kapaciteto rib. Če se le en ribič ne drži tega pravila in ujame samo eno ribo več, bo porušil sistem. Reprodukcija bo upadla oziroma bodo ribe v ribniku že v kratkem izumrle – pošel bo edini vir preživetja družbe naše male vasice.

Že pred približno 200 leti nam je ta fenomen problematiziral William Forster Lloyd, nato pa je leta 1968 ameriški biolog Garrett Hardin izdal znamenit članek Tragedija skupnega (Tragedy of the Commons), v katerem govori o tem, da svoboda izrabe nekega vira, ki je neomejeno dostopen vsem, zaradi egoističnega ravnanja posameznikov neizogibno vodi v propad oziroma njegovo izginotje. Vsak posameznik ima namreč pred očmi maksimiranje svojega dobička, kar se neizogibno dogaja na račun celotne skupnosti. Ker je maksimiranje lastnega dobička racionalna izbira vsakega posameznika, to nazadnje privede do poslabšanja blaginje celotne družbe. Gre za individualizacijo koristi in kolektivizacijo škode.

Ribič, ki bo lastni interes postavil pred interes družbe, ne bo le kratkoročno škodoval ostalim pripadnikom družbe, ampak bo konec koncev sam sebi skočil v trebuh. Ker se posameznik ni pripravljen odpovedati svojim kratkoročnim koristim, dolgoročno utrpi škodo celotna družba, vključno z njim. Gre za koncept, ki je očiten na izkoriščanju vseh omejenih virov, pa naj si bo to ribnik, pašnik, rudnine, življenjski prostor ali ozračje in voda. Hardin je ta teoretični problem tragedije skupnega apliciral na polemiko rasti svetovnega prebivalstva in neskončne izrabe naravnih dobrin na našem planetu, vendar ga lahko postavimo v vsako okolje in situacijo, kot na primer v družino, partnerstvo, posel in druge oblike sodelovanja ter sobivanja.

Poglejmo odnose v poslu. Model vasice z ribnikom temelji na enakovrednem oziroma vzporednem razmerju posameznikov, ki tekmujejo med seboj. Dokaj enostavno si to lahko predstavljamo tudi na nivoju podjetji, ki med seboj tekmujejo za naročnike oziroma kupce. To obliko konkurence si lahko zelo enostavno predstavljamo in nam je na nek način logična. Velikokrat pa pozabljamo na notranjo konkurenco znotraj iste organizacije, kot je recimo tekmovanje med zaposlenimi za boljše rezultate, pogoje in nenazadnje položaje. Ta oblika ima zaradi egoizma rivalskih zaposlenih posameznikov, ki kratkoročno gledajo na lastno korist, pogosteje večje slabe učinke, ki ne škodujejo zgolj ostalim egoističnim rivalom v podjetju, ampak celotnemu podjetju in v najslabšem primeru tudi partnerjem. Poleg tega pa je tu še dimenzija tekmovanja, ki pa po navadi ni tako zelo očitna in sicer med delavcem in delodajalcem. Tudi ta ne vodi k (skupnemu) uspehu, ne glede na to ali jo povzroči nelojalnost delavca ali delodajalčevo podcenjevanje.

Udeleženci 3. generacije BusinessClass

Vse naštete oblike imajo, ne glede na njihovo kompleksnost, enak in zelo enostaven skupni imenovalec: tragedijo skupnega. Problem je torej zelo enostaven in poznan že več kot dve stoletji. Ali je tudi rešitev enostavna? Če je, zakaj človeštvo tega gordijskega vozla še ni razvozlalo?

El Jesea Sukanović (BusinessClass03)